Pierre Abélard

Peter Abelard ( - , , tudi Abailard, Abeilard, francoski sholastični filozof, logik in teolog, *1079, Le Pallet, Vojvodina Bretanija, Kraljevina Francija, † 21. april 1142, Chalon-sur-Saône, Vojvodina Burgundija, Kraljevina Francija.

Velja za enega najbolj vplivnih sholastičnih učenjakov v 12. stoletju, ki je bil v središču takratnih intelektualnih razprav in polemik. Odlikoval se je v naravoslovnih znanostih in v dialektiki, veji filozofije, ki je tedaj v glavnem vključevala Aristotelovo logiko, prenešeno prek latinskih virov. V metafiziki je zagovornik konceptualizma, ontološke pozicije med realizmom in nominalizmom, ki uvršča univerzalije v um.

V javnih disputih je bil izjemno vešč govorec, ki se ni pustil zmesti svojim idejnim nasprotnikom in intelektulanim rivalom. Odlikovali so ga hiter razum, oster jezik in popolni spomin, ki so ga naredile nepremagljivega v debati. Nazadnje pa sta mu najbolj škodili aroganca in drznost tudi v disputih okoli teoloških dogem, kar je bilo dovolj, da so ga nazadnje obsodili krivoverstva in na osamo. Njegova burna osebnost je pustila vtis na vseh, ki jih je spoznal, v pozitivnem in negativnem. Iz disputov s takrat najbolj priznanim teologom Bernardom iz Clairvauxa je sicer izšel kot utišani poraženec, a nedvomno kot moralni zmagovalec.

Zgodba o njegovem razmerju in ljubezni do svoje učenke Heloize (Héloïse) je postala legendarna in primer tragične romance. Kljub njegovemu izjemno razgibanemu življenju so njegovi dosežki filozofiji tisti, ki so ga naredili za priznano ime.

=Življenje=

Abelardovo življenje je relativno dobro poznano. Poleg dogodkov zapisanih v javnih zapisih je njegovo osebno življenje razkrito v njegovih avtobiografskih pismih ''Historia calamitatum'' (Zgodovina nesreč) in v njegovem dopisovanju s Heliozo.

Abelard je bil rojen v družini iz nižjega plemstva v majhni vasici Le Pallet vzhodno od Nantesa v Bretaniji. Bil je najstarejši sin majhne plemiške bretonske družine. Kot dečka ga je pri učenju vzpodbujal oče. Kmalu se je Abelard odpovedal svoji dediščini, vključno z viteštvom, da bi se lahko posvetil akademski karieri in s tem filozofiji. Odšel se je učit k znanim filozofom, najprej k Roscelinu, ki je bil s svojim skrajnim nominalizmom že precej sporna osebnost, in zatem k Viljemu iz Champeaux, ki je veljal za najboljšega profesorja nastajajoče Pariške univerze. Od prvega učitelja Roscelina, ki je takrat zaradi nominalističnih stališč zapadel v nemilost, se je hitro distanciral. V Wikipediji